Preskoči na vsebino


Neokatehumeni

Neokatehumenska pot je proces evangelizacije odraslih. Namen neokatehumenata je s pomočjo etap neokatehumenske poti v že krščenih vernikih na novo ovrednotiti zakrament krsta in preko božje besede in liturgije privesti posameznika k osebni odločitvi za Kristusa. 
Prva neokatehumenska skupnost je nastala leta 1964 v barakarskem naselju v predmestju Madrida pod okriljem Kika Argüella in Carmen Hernández. Člani prve skupnosti so bili ubogi iz tega predmestja, ki se niso branili pred takšnim načinom evangelizacije, ampak so ga sprejeli in s hvaležnostjo nanj odgovorili. Rodilo se je prvo seme, prvo "gorčično seme", iz katerega je do današnjih dni zraslo veliko drevo neokatehumenskih skupnosti.

Odkritje konkretnega načina pokrstnega katehumenata je prišlo v stik tudi s cerkveno hierarhijo, najprej z madridskim nadškofom, msgr. Casimirom Morcillom, ki je ob pogledu na barake potrdil delovanje Svetega Duha in blagoslovil to delo, saj je v njem videl uresničenje koncila, na katerem je sodeloval kot eden glavnih tajnikov.
Neokatehumenat je podrobno preučila tudi Kongregacija za božansko bogoslužje. Tajnik kongregacije, msgr. Annibale Bugnini, in skupina strokovnjakov, ki so z njim sodelovali, so bili nad njim očarani. Videli so, da Sveti Duh že uresničuje preko ubogih to, kar so sami razvijali že nekaj let v katehumenatu za odrasle. Po dveh letih preučevanja liturgično-katehetske prakse neokatehumenske poti so izdali v Notitiae, uradnem glasilu kongregacije, pohvalno besedo za delo, ki opravlja neokatehumensko pot v župnijah. V poti so prepoznali dar Svetega Duha, ki uresničuje koncil.

Tudi Katekizem katoliške cerkve v 1231. členu natančno določa potrebnost pokrstnega katehumenata za vsakega krščenca: "Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti".
Papež Janez Pavel II je uradno priznal neokatehumensko pot kot itinerarij katoliške formacije in potrdil statut neokatehumenske poti. Potrditev statuta je dopolnitev dolgotrajnega razvoja, ki je vodil cerkveno učiteljstvo, da je uvidelo vedno večjo potrebnost ponovne evangelizacije krščenih in je prepoznalo v neokatehumenski poti primerno sredstvo za dosego tega cilja. 

Člani šmihelske neokatehumenske skupnosti prihajamo iz različnih župnij novomeške dekanije. Od leta 1999 se srečujemo dvakrat tedensko - trenutno v prostorih bivšega samostana v Šmihelu. Ob torkih imamo bogoslužje božje besede, ob sobotah pa evharistijo. Za pripravo teme za bogoslužje oziroma vsega potrebnega za evharistijo skrbimo izmenično vsi člani skupnosti. Večji del priprav zajema branje Svetega pisma, med seboj pa si podelimo tudi izkušnjo, kako božja beseda odmeva v naših konkretnih življenjskih situacijah.

Srečujemo se, da lahko iz božje besede črpamo moč za krščansko življenje. Radi bi živeli v ljubezni in edinosti med seboj in postali luč, sol in kvas v današnjem svetu. Tako kot prvi kristjani bi želeli biti tudi mi stanovitni v veri, upanju in ljubezni. Hvaležni smo za neokatehumensko pot, saj obilje božje besede, ki jo prejemamo preko nje, preveva naš vsakdan. Navdaja nas z veseljem in hvaležnostjo za prisotnost živega Kristusa sredi bratov in sester v skupnosti, pa tudi za druge Božje darove in milosti, še posebej za njegov blagoslov. Preko te poti nam daje Bog videti smisel v vsem, kar se dogaja v naših življenjih. Tudi v preizkušnjah.

In kako je možno postati član neokatehumenske skupnosti? 
Običajno enkrat na leto se v župniji dvakrat tedensko izvajajo kateheze za mladino in odrasle, ki so brezplačne in trajajo nekaj tednov. Njihov začetek je objavljen pri mašnih oznanilih, pa tudi preko letakov in podobno. Tisti, ki se na kateheze odzovejo, postanejo člani neokatehumenske skupnosti.