Preskoči na vsebino


Notranjost župnijske cerkve v Šmihelu

Neoklasicistični glavni oltar je leta 1866 izdelal Matija Tomec, ki je v sredini preteklega stoletja veljal za našega najboljšega podobarja. V osrednjo nišo je postavil kip sv. Mihaela v viteški obleki, ki stoji na premaganem Satanu. V desni roki drži meč, v levi pa tehtnico.

Ob osrednji niši stojita kip puščavnika sv. Antona Puščavnika, varuha živine, in sv. Roka, zavetnika pred kugo. Na stranskih lokih sta postavljena kipa sv. apostolov Petra in Pavla. Peter ima v rokah ključe, Pavel pa meč.

Oltar Žalostne Matere Božje v stranski kapeli je prišel v župnijsko cerkev iz samostanske cerkve v Kostanjevici. Zasnovan je v zrelem baročnem slogu, ki je oblikoval izdelke v sredini 18. stoletja. V osrednji niši je kip Žalostne Matere Božje z mrtvim sinom v naročju. Prsi ji prebadajo meči, ki predstavljajo njene bridkosti. Na stranskih podstavkih stojita razgibani figuri zdravnikov sv. Kozme in Damijana, ki slovita kot zavetnika lekarnarjev in zdravnikov ter kot priprošnjika za vse bolezni.

Oltar v kapeli sv. Frančiška Pavelskega je bil izdelan na začetku 19. stoletja. Vsi svetniki na oltarju so varuhi kmetov in kmečkega dela. Sv. Frančišek Pavelski v redovnem oblačilu je zavetnik pred kugo in neplodnostjo v zakonu, sv. Izidor v kmečki noši priprošnjik za dobro žetev in dež, sv. Florijan zavetnik pred ognjem. V kipu rimskega vojščaka s klasom v roki prepoznamo enega od dveh vremenskih zavetnikov, to sta sv. Janez in Pavel, ki godujeta 26. junija. Sv. Notburga v oblačilu dekle je zavetnica služkinj in kmetov ter priprošnjica za srečen porod. Atiko krasi slika, na kateri izroča Jezušček v Marijinem naročju sv. Dominiku rožni venec. Sv. Dominik velja za začetnika molitve rožnega venca. Podobo je leta 1884 naslikal slikar Simon Ogrin st. iz Vrhnike.

Podobe križevega pota je po navedbi župnika Peterlina leta 1827 naslikal Janez Wurzer iz Salzburga, njihovi okvirji iz leta 1879 pa so delo Matije Tomca. Pri podrobnejšemu opazovanju lahko ugotovimo, da sta jih naslikala dva slikarja, saj sta zadnji dve kvalitetnejši od ostalih. Motiv pieta, ki na trinajsti sliki nadomešča prizor snemanja s križa, izhaja iz baročnega ikonografskega izročila in poudarja čustvovanje Matere Božje. Upodobitev Kristusa, položenega v sarkofag v skalni pečini na štirinajsti postaji, je značilna za začetek 19. stoletja in izhaja iz grafične predloge slikarja Sengerja.

V kapeli sv. Frančiška Pavelskega je za oltarjem grob šmihelskega župnika Petra de Secolija, ki ga pokriva skromna kamnita plošča z napisom: A(dmondum) / R(everdendus) / D(ominus) / PETRVS DE SEKOLI / 1771. Zraven nje je nagrobna plošča, ki označuje zadnje počivališče barona Mihaela Zoisa, lastnika gradu Radelštajn. Plošča je počena, na njej pa je težko berljiv napis: HIC IACET ILL. DOM / MICHAEL ZOIS BARO / DE RADELSTEIN PIUS IN / DEUM ET HOMINES IN / TER PAUPERES COLLO / CARI VOLUIT REQUIES / CAT IN PARADISI / GLORIA. AMEN / ANNO MDCCLXXIX. V prevodu: »Tu leži svetli gospod Mihael Zois, baron Radelštajnski. Blag do Boga in do ljudi se je želel dati pokopati med revnimi. Naj počiva v nebeški slavi. Amen. Leta 1779.

O nekdanjem pokopališču pričajo nagrobniki, vzidani v zunanje stene cerkve. Najstarejši, vzidan v sklepno stranico prezbiterija, ima napis: ANNº MDXC MARCVS FERMENTARIN VITAM FINIVIT XXVI APRIL. V prevodu: »Leta 1590 je 26. aprila življenje končal Marcus Fermentarin. Vrsta nagrobnikov, vzidanih v zahodno stranico kapele Žalostne Matere Božje, pripada družni Langer. Nagrobniki so iz 19. stoletja. Vsi so kamniti, le zadnji je litoželezen.

Zraven nagrobnikov stoji na kamnitih stopnicah velik litoželezen nagrobnik. Monumentalen klasicističen spomenik je izdelek Aurspregove železarne na Dvoru pri Žužemberku. Na podstavek z napisi je postavljen steber, ovit z bršljanovim vencem, na vrhu stoji putto s križem, sidrom in srcem, simboli vere, upanja in ljubezni.