Porušena cerkev svetega Roka pri Jedinščici

Cerkev sv. Roka sta, kakor pripoveduje Valvasor, pozidala grof Rudolf Paradaiser in njegova žena Doroteja, roj. baronica Haller, okrog leta 1630 kot spomin na minulo divjanje kuge v letu 1625. Cerkev je bila sprva le blagoslovljena, posvečena je bila okrog leta 1760. Do konca 2. svetovne vojne je bila v lasti bližnjega gradu Pogance oz. družine Langer.

Rokova cerkev je slovela kot priljubljena božja pot. Okrog nje so se na Rokovo žegnanje (nedelja po 16. avgustu) zbirali romarji Dolenjske in Bele krajine. Iz šentpetrske župnije (Otočec) so vsako leto priromali s procesijo.

Cerkev sv. Roka je prvič omenjena v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689. Valvasor v njej piše, da ima cerkev tri oltarje.
Po drugi svetovni vojni je bila grajska posest razlaščena in je postala državna last, prav tako tudi zemljišče, na katerem stoji cerkev. Ta je bila med vojno poškodovana in je bila po njej prepuščena propadanju.

Razvaline cerkve sv. Roka samujejo že dobrih petdeset let. Nič več ne privablja romarjev pesem zvonov in veselje na Rokovo žegnanje živi le še v lepih spominih.