Glasna in tiha molitev
Molitev je pogovor z Bogom. Ko molimo smo najtesneje povezani z našim Stvarnikom, našim Odrešenikom in če želimo sploh moliti, potrebujemo Svetega Duha. Pri bogoslužju, ki je javno dejanje Cerkve ločimo glasno in tiho molitev. V bogoslužju namreč ne poznamo praznega prostora ali pavze, kot to pozna glasba. Vsak trenutek je na svoj način posvečen Bogu – zdaj s petjem, zdaj z govorjeno besedo in tudi s tihoto.
Pri glasni molitvi tako ločimo predstojniško molitev, dialoške molitve in skupno molitev. Predstojniško molitev moli duhovnik, ki pa nas vedno povabi k dialogu, da mu odgovorimo z stavkom ali potrdimo z besedo »Amen«, ki pomeni »tako je«. Dialoge odgovarjamo skupaj kot skupnost in ne kot posamezniki, zato pazimo na primerno glasnost (ne pretiho in ne preglasno) na hitrost in enoglasno izgovorjavo. Ne prehitevamo in ne zaostajamo. Skupne molitve vedno začne duhovnik, ki mu prepustimo prvi del prvega stavka, ter nato začnemo vsi skupaj moliti. Na primer: »Vsemogočnemu Bogu« duhovnik in nato vsi skupaj nadaljujemo »in vam bratje in sestre«. Prav tako duhovnik začne »Slava Bogu na višavah«, »Verujem v enega Boga« in »Oče naš«. Ko molimo skupaj kot občestvo vedno molimo v moški obliki, ki je tudi slovnično nedoločna oblika. Na primer pri molitvi kesanja na začetku svete maše: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil« in ne »… da sem grešila…«. Zato, da tudi navzven pokažemo enotnost molitve.
Druge molitve so tihe. Za duhovnika so skrbno določene v mašni knjigi in jih mora v tihoti zmoliti ali pa šepetaje, da s tem jasno pokaže, da jih moli. Tem molitvam rečemo »secrete« ali skrite molitve. Duhovnik jih moli pred evangelijem (Vsemogočni Bog, očisti mi srce in ustnice, da bom vredno oznanjal tvoj sveti evangelij) in po njem (Evangeljske besede naj izbrišejo naše grehe) ter po darovanju (Gospod Bog, sprejmi nas ponižne in skesane, in naj ti ugaja danes naša daritev), pri umivanju rok (Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov) in daljše molitve pred in pri obhajilu. Vsi ljudje pa so v cerkvi povabljeni, da v tihoti dodajajo svoje molitve, prošnje in zahvale – še posebej v trenutku tišine, ko duhovnik povabi »molimo«.
