Priklon in trkanje na prsi
Priklon je znamenje spoštovanja in ponižnosti. Priklon v liturgiji pogosto uporabljamo vendar vedno in izključno za Kristusovo osebo, ki jo nekdo ali nekaj ponazarja ali celo predstavlja. Poznamo tri vrste poklonov. Prvega uporablja duhovnik, ko med mašnimi besedili izgovori ime Jezusa Kristusa ali Device Marije, lahko pa tudi ob omembi svetnika, ki goduje. Vsi verniki pa se priklonimo pri izpovedi vere, ko izgovarjamo besede »in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek«, ter s tem pokažemo zavedanje, kaj je Jezus storil s svojim učlovečenjem za nas vse. Hvalevredno je, če se rahlo poklonimo tudi pri podelitvi blagoslova. Drugi priklon uporabljamo pri bogoslužju. Med sveto mašo ne poklekamo pred tabernakljem ampak se priklonimo daritvenemu oltarju, saj se med daritvijo maše spreminja kruh in vino na oltarju v Jezusovo telo in kri. Priklonimo se vedno, ko prekoračimo sredino oltarja v njegovi neposredni bližini. To še posebej velja za ministrante in bralce beril, ki se ne priklanjate, ko pridete k branju berila. Sicer se v bogoslužju priklonimo pred kajenjem evangeljske knjige, duhovnika in božjega ljudstva ter škofa, ko sedi na sedežu. Tretji priklon uporabljajo kontemplativni menihi namesto pokleka, ta je globok priklon in se pri rednem župnijskem bogoslužju ne uporablja.
Trkanje na prsi pa ponazarja našo skrušenost in priznanje naših grehov. Z desnico se trkamo na sredino prsi dvakrat, med kesanjem in ko omenimo Jagnje Božje. Lepo je če se trkamo tudi med povzdigovanjem in tako uresničimo kar se je dogajalo na Kalvariji, ko so se ljudje trkali na prsa po tem ko je Jezus Umrl na križu.
