Preskoči na vsebino


Sveti Vid

Sveti Vid je eden najbolj čaščenih svetnikov katoliške cerkve. Rojen je bil na Siciliji. Zaradi krščanske vere je moral že v otroških letih zapustiti dom. S spremljevalcema se je ustavil v italijanski pokrajini Lukaniji in tam širil krščanstvo. Za njegovo delovanje je zvedel cesar Dioklecijan, ga ukazal privesti v Rim in skušal z mukami prisiliti, da bi žrtvoval bogovom. Toda Vid je brez škode prestal razna trpinčenja, tudi iz vrelega olja je prišel nepoškodovan.
V srednjem veku so obhajali god sv. Vida ob kresu. Ob reformi koledarja leta 1582 so ga premaknili za 10 dni nazaj. Prepričanje, da je ob sv. Vidu najdaljši dan in najkrajša noč, pa se je ohranilo vse do danes, zato tudi pregovor O svetem Vidu se noč in dan vid. Tudi rek, da Sveti Vid je češenj sit se navezuje na julijanski koledar.
Sveti Vid je eden izmed štirinajstih pomočnikov v sili. Verniki so se zatekli k njemu pri boleznih živčnega izvora, pri padavici ali »svetega Vida plesu« in pri božjasti, zlasti otroškemu »frasu«, ki so ga imeli za obsedenost. K tej veri je pripomogla legenda iz svetnikovega življenja, po kateri je Vid Dioklecijanovega sina rešil hudobnega duha. Še danes se mu priporočajo za dobro setev in žetev, proti streli, neurju in nevarnosti požara.
Sveti Vid goduje 15. junija.