Birmanci obiskali skupnost Cenacolo
V nedeljo 15. marca popoldan so birmanci - z nekaterimi smo bili tudi starši, obiskali fante, ki bivajo v skupnosti Cenacolo na Vrhu pri Škocjanu. Skupnost Cenacolo je pred 30 leti ustanovila italijanska redovnica s. Elvira Perozzi, kot odgovor na božji klic, da se posveti mladim, ki zgubljeni in zasvojeni tavajo po mestih sveta. Gre za skupnost, v kateri se mladi (sprejemajo pa tudi starejše) zdravijo vseh vrst zasvojenosti in se usposabljajo za življenje kot si ga je za človeka zamilil Bog. Po svetu ima skupnost preko 60 hiš. Deluje po načelih, ki so za ljudi, vajenih udobja in dobrin zahodne civilizacije, skoraj nepredstavljivo stroga. Na kratko bi jih lahko povzeli kot molitev, delo, vzgoja za odpoved. Živijo brez denarja - le od tega kar sami pridelajo in darov, ki jih dobijo od ljudi. Denarne darove porabijo za plačilo elektrike in goriva, ničesar drugega ne kupujejo.
Hišo in posestvo na Vrhu pri Škocjanu so skupnosti odstopili potomci lastnikov med vojno razbite družine, ki danes živijo v ZDA. Trenutno v njen biva 12 fantov različnih narodnosti. Ko smo se pripeljali, so nam naproti prišli Mihael, Tibor in Marco. Mihael, ki je Slovenec, je prevzel birmance, Tibor in Marco - Slovak in Italijan pa sta prevzela starše. Povedali so nam, kako živijo; vsak dan na kolenih molijo štiri rožne vence, skrbijo drug za drugega, vse delajo po dva skupaj, da se lahko pri delu pogovarjajo in si v stiskah pomagajo. Pokazali so nam hišo, hleve in posestvo. Vse je neverjetno urejeno, pospravljeno, premišljeno in skromno.
Na dvorišču pred hišo stoji 400 let stara lipa. Pod njo so nas čakale klopi in pripravljen daritveni oltar za sveto mašo. Mihael, Tibor in Marco so nam pred mašo povedali pretresljive zgodbe svojih življenj ter kako je božja ljubezen in usmiljenje naredilo čudeže v njih. Nobenih težav z zbranostjo med poslušanjem ni bilo. Mislim, da so se njihova pričevanja globoko dotaknila src vseh; birmancev in staršev. Ker je zunaj postalo mrzlo, smo sveto mašo imeli v hišni kapeli. Pridružili so se nam še ostali fantje, ki živijo v skupnosti. Tudi njihovo sodelovanje pri maši je bilo pričevanje vere in zaupanja. Po maši so nas pogostili s sokom, lahko smo tudi poklepetali z njimi. Izročili smo jim darove (hrano in gospodinjske pripomočke), ki smo jih prinesli s seboj, naredili skupno fotografijo, potem pa je bil čas za slovo.
Preživeli smo duhovno bogat nedeljski popoldan. Od blizu smo se srečali s tem, kakšna je lahko realnost življenja mladih ljudi in njihovih družin, predvsem pa s tem, kako velika je moč Božjega usmiljenja in ljubezni ter kakšne čudeže Bog dela tudi danes.
Bernarda Hrovat
Za ogled galerije kliknite spodnjo fotografijo.
