Sedenje in stanje
Sedimo in stojimo najdlje pri bogoslužju v cerkvi. Tudi če cerkev samo obiščemo izven bogoslužja navadno sedimo ali pa stoje občudujemo cerkev in počastimo Bogu. Zaradi pogoste rabe teh dveh drž, mnogi ne pomislijo, da tudi ti dve drži izžarevata določeno sporočilo.
Stanje je najstarejša oblika drže v bogoslužnih prostorih, saj nekoč niso poznali klopi v takšni meri, kot jih imamo danes. Nekaj podobnega lahko vidimo še danes v pravoslavnih cerkvah, kjer celotno bogoslužje ves čas spremljajo stoje. Drža pomeni pripravljenost prisluhniti Božjemu klicu. Tudi sicer v bontonu poznamo stojo kot pozdrav (učenci vstanejo ko pride učitelj, če vstopi gost ga ljubeznivo sprejmemo stoje, vojaki svoje nadrejene vedno sprejmejo stoje). Na začetku maše stojimo do branja beril in ponovno vstanemo za poslušanje evangeljskih besed. Vedno, ko pri maši vstanemo smo še posebej povabljeni k pozornosti. Prav posebej pozorno pa spremljamo končni blagoslov, saj nas ta ponese v svet živeti to, kar smo slišali in doživeli.
Sedenje je sicer prijetno opravilo, čeprav v cerkvi nismo zato da bi okušali prijetnost in ugodje, kot je to zapisal slavni arhitekt Jože Plečnik. Vendar nam drža sedenja omogoča daljše in bolj zbrano poslušanje ali spremljanje bogoslužnega dejanje. Sedenje v cerkvi pa ne moremo enostavno primerjati s sedenjem v gledališču ali šoli, saj pri bogoslužju nikoli nismo samo opazovalci, ampak smo vsak trenutek dejavno vključeni v bogoslužje.
