Župnijsko romanje na Poljsko
Dobro jutro, dobro jutro, ... smo si potiho zaželeli romarji na zbirališču v Šmihelu. Potiho zato, da ne bi kalili nočni mir. Pričakovanje pred odhodom je bilo veliko tudi zato, ker so se pred prihodom avtobusa pojavile prve deževne kaplje.
Pot do Ljubljane je hitro minila. V Ljubljani se nam je pridružila vodička Katja. Po njenih napotkih smo romarji spoznali kako se uporablja avtobus, iz njenega glasu pa se je dalo razbrati, da ni običajna turistična vodnica. Z gospodom župnikom Igorjem sta se dopolnjevala, izrečene besede po mikrofonu so se do konca avtobusa izgubile, saj smo jih romarji na prednjih sedežih in romarji na sredini avtobusa dobesedno posrkali.
Vožnja po Avstriji in nato po Češki je minila kljub dežju, ki nas je spremljal. V Olomouc smo prispeli okoli trinajste ure. Kljub dežju smo si ogledali 35,00 m visok stolp sv. Trojice na mestnem trgu, astronomsko uro izdelano v 15. stoletju in obnovljeno po II. svetovni vojni v socialističnem duhu, vodnjake na trgu in na vrhu griča še gotsko katedralo sv. Venčeslava. Od 12. stoletja do danes je bila katedrala večkrat obnovljena. Na začetku je grajena v romanskem slogu (kripta) nato obnovljena v gotskem (samostan) in baročnem slogu (kapela), na koncu 19. stoletja obnovljena v neogotskem slogu.
Sledila je sveta maša.
Po končani sveti maši nas je na izhodnih vratih pričakal dan brez dežja. Odpeljali smo se v hotel, počakali na pozno večerjo in se polni pričakovanj vrgli v hotelsko posteljo. Kljub poznavanju zgodovine sem zaspal z mislijo na naslednji dan. Auschwitz. Grozota II. svetovne vojne.
Drugo jutro naše romarske poti smo nadaljevali na Poljsko, kjer smo ostali štiri dni. Prvi cilj je bil obisk največjega koncentracijskega taborišča iz II. svetovne vojne Auschwitz. Na to prizorišče trpljenja smo vstopali z različnimi osebnimi predstavami in predznanjem. Naša draga soromarka je vstopala na ta kraj še posebej tiho, zbrano in hvaležno, saj se je spominjala svoje sestre, ki je hvala Bogu živa prišla iz tega peklenskega kraja. Poljski vodiči so nam blago in spoštljivo skušali približati razsežnost tega človeškega zločina, ki se je neovirano dogajal pred očmi svetovnih velesil, ki so vedele za to dogajanje. Razdeljeni na dve jezikovni skupini smo razlago lahko poslušali v slovenskem in hrvaškem jeziku, za kar smo bili hvaležni in razumeli kot posebno pozornost in spoštljivost. Popeljali so nas po poteh in prostorih neizmernega trpljenja in smrti. Brez besed smo sledili razlagi in nemo strmeli v slike in predmete, ki skušajo prikazati nepredstavljivo število ljudi, ki so bili z osebno prtljago pripeljani v železniških živinskih vagonih, ne da bi vedeli, kaj jih čaka. Na vhodu jih je poveljnik pozdravil z besedami, da je izhod iz tega taborišča samo čez dimnik. Glavni namen nacistov, ki so taborišče zgradili leta 1940 za poljske intelektualce, je bilo kasneje iztrebljanje, izkoriščanje delovne sile in izvajanje eksperimentov na ljudeh. Ženske, otroke, bolnike in starejše so usmrtili takoj po prihodu. Med tistimi, ko so bili sposobni za delo, pa je bila zaradi mučenja, nečloveških razmer in minimalnega prehranjevanja umrljivost zelo hitra, v povprečju dva do tri tedne. Taborišče je bilo glavni element v pripravah na holokavst, saj je bilo okoli 90% judov in z njimi so ravnali najslabše. V tem glavnem taborišču in kakih trideset zunanjih taborišč je bilo nad štiri miljone žrtev. Leta 1945 je osvoboditev dočakalo okoli 60 000 ljudi.
Med žrtvami je bil tudi duhovnik in svetnik Maksimiljan Kolbe, ki se je v taborišču nesebično javil za smrt namesto očeta osmih otrok. Obiskali smo tudi njegovo celico v zloglasnem bloku 11, v kateri je bil zaprt in je tudi umrl.
Kraj smo zapustili pretreseni in zamišljeni z eno željo, da se nikoli več ne bi kaj takega ponovilo. Po poglobljeni izkušnji smo se odpeljali v približno 60 km oddaljeni Krakow in obiskali svetišče Božjega Usmiljenja Lagiewniki, ob grobu sv. Faustine Kowalske, ki jo je sveti papež Janez Pavel II., kot poslanko Božjega Usmiljenja, leta 2000 razglasil za svetnico.
V sestrski kapeli smo obhajali mašo, nato pa smo se sprehodili okoli urejenega svetišča, kjer smo v blagi tišini z lahkoto začutili razsežnost zaupanja in vdanosti Bogu te velike svetnice. Bog je po tej preprosti, a duhovno neizmerno bogati redovnici zapustil veliko sporočilo o Božjem usmiljenju in spodbudo in naročilo o popolnem zaupanju. Bog ji je dal posebno milost izkusiti njegovo usmiljenje.
K počitku smo odšli hvaležni za tako bogata doživetja tega dne.
3. dan
Tretji dan romanja smo namenili odkrivanju največjega romarskega središča Poljske - Čenstohovi.
Mesto je poznano po slovitem pavlinskem samostanu, ki stoji na hribu Jasna gora sredi mesta. V mogočni Marijini baziliki znotraj samostana hranijo znamenito ikono »Črne Marije« iz 14. stoletja, ki ji pripisujejo čudežno moč. Vsako leto v svetišče poromajo milijoni ljudi iz vsega sveta.
V polni baziliki klečečih romarjev smo prisostvovali slovesnemu odpiranju in zapiranju ikone »Črne Marije«.
Po ogledu bogate umetniške zakladnice v samostanu smo opravili še križev pot, ki smo ga posvetili milijonskim žrtvam človeškega brezumja v Auschwitzu.
4.dan
Romanje se je četrti dan nadaljevalo v zgodnjih urah, saj smo imeli pred sabo zelo duhovno bogat dan. Sprva smo se odpeljali v Wieliczko, na ogled rudnika soli. Mogočen rudnik je pravo čudo ne le narave temveč tudi dela človeških rok. 700 let star rudnik soli je zaradi svoje izjemnosti vpisan na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine in je deloval od srednjega veka, vse do leta 1996. Rudnik ima 9 nivojev, ki skupaj pokrivajo 300 kilometrov in se spuščajo do globine 327 metrov. Po približno 50 nadstropij stopnic in možne vrtoglavice, smo se že nahajali v globini 135 metrov pod zemljo. V rudniku smo lahko občudovali prelepe solne dvorane, polne podob in kipov iz soli. Poleg tega smo bili seznanjeni tudi z zgodovino in razvojem rudarske tehnologije skozi čas. Danes je kraj znan kot podzemno zdravilišče, ki naj bi s svojo mikroklimo ugodno vplivalo na bolezen dihal oziroma astmo. Majhno popotovanje od vrha rudnika navzdol in nazaj pa smo zaključili s počastitvijo Sv. Kinge, ki je bila zaščitnica rudarjev. Po dopoldanski malici in počitku, smo popoldan namenili mestu Krakow, zgodovinskemu in kulturnemu središču Poljske. Povzpeli smo se na hrib Wawel, ki ga krasita grad in mogočna katedrala, okoli njiju pa svoje vijuge ustvarja reka Visla. Katedrala Sv. Stanislava in Vaclava je nacionalno svetišče, v katerem so pokopani poljski kralji, mnogi ugledni Poljaki in tudi za nas pomembna Ana Celjska, edina hči Viljema, grofa Celjskega in Ane Poljske, ki je bila druga žena kralja Poljske in Litve Vladislava Jagiele. Po ogledu smo nadaljevali s sprehodom skozi staro mestno jedro, ki je zagotovo biser med evropskimi mesti. Na osrednjem trgu Rynek Glowny smo si ogledali Marijino katedralo s 500 let starim oltarjem - draguljem rezbarske umetnosti, srednjeveški trg s tržnico...
Ogled v Krakowu smo zaključili z obiskom novozgrajenega svetišča papeža sv. Janeza Pavla II., ki so ga slovesno blagoslovili ob beatifikaciji v letu 2011. Cerkev je namenjena ohranjanju spomina na življenje in nauk nekdanjega papeža, ki je bil pred tem krakovski nadškof. Osrednja znamenitost svetišča je relikvija - steklenička njegove krvi, shranjena v kristalni posodi, ki so jo vgradili v oltar v cerkvi. V tej cerkvi smo imeli izjemno čast, da smo izvršili sveto mašo prav ob njegovem nagrobniku z relikvijo. Gospod župnik Igor Stepan pa je z nami delil nepozabne trenutke srečanj s papežem, kar je dopolnilo našo duhovno rast, umirilo misli in nas odmaknilo iz našega vsakdana.
5. dan
Peti dan na poti, a nenehno pod Tvojim varstvom. Polni novih vtisov in dogodivščin smo našo romarsko pot zaključili na Kalwarii, ki je najbolj znano romarsko središče na Poljskem. Po ogledu mogočnih samostanskih poslopij in maše v eni izmet kapel v mogočni romarski baziliki, smo se Ti s hvaležnim srcem ponovno priporočili v varstvo za varno pot domov, ki se je začela po ogledu Wadovic, rojstnega kraja papeža Janeza Pavla II. Ogledali smo si le krstni kamen pri katerem je bil krščen Karel Wojtila.
Pot domov je bila dolga, a ob gledaju filmov iz življenja papeža Janeza Pavla II. strpnejša. Ob njegovi življenjski zgodbi smo strnili tudi lastne vtise in se s toplimi srci vrnili v varno zavetje doma.
Avtorji besedila: Rok Hrovat, Irena Brudar, Jože Plut, Ljubinka Počrvina, Katja Jerič
Fotografije si lahko ogledate s klikom na spodnjo fotografijo.
Pesem Marija skoz' življenje v rudniku soli Wieliczka.
